Človek, kateri je znal marsikaj povedati...

Če se ozrete nad Kvedrovo cesto, vidite med vinogradi in sadnim drevjem majhno hiško, kot da bi stala tam od nekdaj. In res stoji tam že več kot sto let, v njej pa živi eden izmed redkih prvotnih naseljencev Markovega hriba. To je TONIN.

Redki zavijejo k njemu, največ ga obiskujejo ljudje, ki ga poznajo, že odkar živijo na tem hribu, pa še teh je vsak dan manj.

Kako je bilo...?

Spomin ima jasen in zna povedati o življenju na tem območju marsikaj, o čemer se nam niti ne sanja. Rojen je bil pred 92 leti, točneje 14. januarja 1909. Živel je že v štirih državah, čeprav se z Markovega hriba ni odselil:

• prva država je bila Avstro-Ogrska,
• druga je bila Italija,
• tretja je bila Jugoslavija,
• sedanja pa je Slovenija.

Česa se spominja iz časov Avstro-0grske?

Avstro-Ogrska je bila ogromna država. Ni čutil prav nobenega zatiranja zato, ker ni bil Nemec ali ker ni govoril nemško. Zaradi svoje velikosti in majhne migracije je bilo življenje v tistih časih enostavno: ni bilo treba imeti nobenih potnih listov, če si šel v Trst ali Istro, v Kopru je vladal čudovit mir, saj so bili tu samo štirje žandarji, na občini (upravi) je bilo pet zaposlenih, ni bilo nobenih izkaznic...

Kako je bilo s šolstvom? 

V isto šolo so hodili otroci, ki so obiskovali pouk v slovenskem, italijanskem ali nemškem jeziku. Otroci so se med seboj družili in jezik ni bil povod za prepire.V Žusterni je bila šola blizu sedanjega zimskega bazena.Sam je hodil v šolo tudi ob večerih, saj je hotel znati še kaj več kot samo brati, pisati in malo računati. Tudi kmetijsko šolo so imeli in sicer tam kjer je dandanes Veterinarska postaja.

Česa se spomni iz časov prve svetovne vojne?

Zanimivi so bili bosanski vojaki, ki so se razlikovali od drugih po tem, da so nosili na glavah rdeče fese. Najhuje je bilo 1917. leta. Za delo sposobni moški so bili v vojski, doma so bile samo ženske in otroci. Poleti je pritisnila dolgotrajna suša, ki je trajala štiri mesece. Tisto leto je vladala po hišah lakota.

Kakšen je bil v tistih časih Koper ?

Na Bonifiki je bilo še morje, saj so bile soline opuščene 1907. leta. Železniška proga je bila speljana po nasipu, voda je segala do današnjega Tomosa. Okrog Kopra je bil speIjan kanal za prevoz soli. Skladišce soli ni bilo samo v današnji taverni, ampak so bila tudi nasproti današnjega italijanskega konzulata, pod Belvederjem, kjer je danes Luka, v Bošadragi. Sol je bila državni monopol, zato v skladišče ni mogel priti vsak.

Pa promet?

Največ so hodili peš, vsaka kmečka hiša je imela svojega osla ali mulo za tovorjenje bremen. Vlak je vozil iz Trsta do Poreča, proga je bila demontirana 1936. leta, saj ni prinašala več dobičkov ( premogovnik v Sečovljah so zaprli ). Prvi avto je imel v Kopru dr. Marsič, njegova registrska številka je bila 4, to je bil edini avto v celi Istri. Dr. Marsič je imel tudi svojega šoferja in avtomehanika v isti osebi, pa še ta je bil na eno oko slep. Cesto so zgradili ob progi, bila je ozka, široka komaj štiri metre. Po njej so vozile kočije, ki so prevažale potnike. Za vožnjo do »GIRA CARROZZA« (malo naprej od današnjega Moleta, tam je sedaj parkirišce), je bilo treba plačati 1 liro. Koper je bil imenitno mesto, parnik je od tu vozil vsako jutro v Trst. Kmetice so svojo »robo« na oslih pritovorile do Kopra, dale osla v hlev (za 1 liro dnevno, brez hrane), same pa šle s parnikom v Trst, kjer so imele svoje stalne stranke za vse, kar so prinesle-mleko, perutnino, jajca, zelenjavo.

Pa zabava in šport ?

Igrali so boče, plavali, tudi s tekom se je ukvarjal, igral pa je tudi nogomet. Nogomet so igrali na igrišcu, ki je bilo na področju današnje Banke Koper. Tam so bile še pred časom soline. Ob plimi, ko je voda narasla, je zalila tudi njihovo igrišce, tako da so igrali nogomet samo ob času oseke. V Žusterni ni bilo nikdar šagre kot po drugih krajih. V gostilnah so točili samo črno vino in kmetje so pridelovali največ refošk. Vsak kmet je imel tudi nekaj trt belega grozdja, to pa je rabil samo zase.

Kako se spomni velikega mraza 1929. leta?

17.februarja 1929 je pritisnil takšen mraz, kot ga ljudje ne pomnijo. Trajal je tri dni, mraz je pritisni do -24 C. Voda v kanalih je zmrznila do dna, ribe so bile vkovane v led. Ko je sonce ponovno ogrelo vodo, je iz kanalov grozno smrdelo, saj so ribe začele gniti.

Kako so spremenili soline v Bonifiko?

Vse delo so opravili na roke. Vodo je bilo treba izčrpati, zemljo preorati in jo orati več let, da se je sol izprala in da je zemlja postala rodovitna. Vse blato so speljali proč s samokolnico.Leta 1943 so Nemci ponovno spustili vodo na Bonifiko, tako da so kmetje obirali koruzo iz čolnov.Markov hrib je bil vrt Kopra. Tu so pridelali največ zelenjave, vina, olja, sadja za preskrbo Koprčanov,  kar je bilo več, so odpeljali s parnikom v Trst, kjer so imeli svoje stalne odjemalce.

Kdaj je prišla voda v Koper?

Vodovod so zgradili 1934. leta. Prej je pritekala voda po ceveh od Olma do vodnjaka na Mudi. Pa tudi potem, ko je bil zgrajen vodovod, ni bilo vode po hišah, ampak so bile na ulicah vodovodne pipe in ljudje so si tam natakali vodo in jo nosili domov. Do Semedele je prišla elektrika 1936 leta, drogove so dobili, postaviti so jih mora sami po načrtovani trasi, nato so prišli delavci in priklopili elektriko v napeljavo. Voda je prišla na Markov hrib pred 17 leti.

Recept za tako dolgo življenje...

Nikdar se nisem razburjal, nisem se kregal in vedno sem delal. Preživel sem 5 infarktov in še vedno sem med vami.

Družbeno aktivno delo

Tri mandate sem bil član Sveta krajevne skupnosti Žusterna, leta 1954 sem postal predsednik takratne zadruge. Takoj po vojni smo našteli na področju Markovega hriba 174 krav, 75 volov, vsaka hiša je imela osla.Od tega ni ostalo skoraj nič.Prej je bilo na tem, področju približno 87 družin, od teh so ostale samo še tri ! Vsi ostali so se izselili, nekaj družin se je na novo priselilo. Vasi so se po vojni praznile, ker se ljudje niso strinjali s takratno agrarno politiko (zadruge) in podržavljanjem imetja. Lastnik je postal delavec, videl je, kar je sam s skrbnostjo spravljal skupaj, izgineva na vse strani. 

Pa še zdravja vam želimo, da bi dočakali sto let.

Hvala Tonin! 

TONIN nas je 5.februarja 2001 malo po dopolnjenem 93 letu starosti za vedno zapustil. Naj bo ta stran moj prispevek k ohranitvi spomina na legendo našega kraja. 

Povzeto po članku glasila ŽUSTERNA, oktober    1999. Avtor članka Marjeta Grm